Pristojnosti EU na področju podnebnih ukrepov

Evropska unija ima le tiste pristojnosti (pooblastila), ki so ji jih s pogodbama podelile države članice EU. Preostala področja so še naprej v pristojnosti držav članic.

V skladu s členi 11 in 191–193 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je EU pristojna za ukrepanje na vseh področjih okoljske politike, kar vključuje podnebne spremembe. Njeno področje delovanja je omejeno z načelom subsidiarnosti.

Boj proti podnebnim spremembam je deljena pristojnost, kar pomeni, da lahko tako EU kot njene države članice sprejmejo pravno zavezujoče akte. Vendar pa lahko države članice svojo pristojnost izvajajo, samo če EU svoje pristojnosti ne izvaja ali se je izrecno odločila, da jo bo prenehala izvajati.  V vsaki državi članici so nekatera področja lahko v pristojnosti lokalnih ali regionalnih oblasti.

Poleg tega so za izvajanje prava EU pristojne države članice.

V skladu z evropskimi podnebnimi pravili je EU pravno obvezana, da do leta 2050 postane podnebno nevtralna. To vključuje vmesni cilj zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030.

Države članice si lahko zastavijo ambicioznejše vmesne cilje. Same odločajo tudi o tem, kako bodo zmanjšale emisije na svojem ozemlju.

Pristopi za zmanjšanje emisij se razlikujejo po sektorjih.

EU je s sistemom za trgovanje z emisijami (EU ETS) določila zgornjo mejo skupnih emisij iz nekaterih sektorjev, kot so oskrba z energijo, energetsko intenzivne panoge in letalski promet, ter vzpostavila trg za trgovanje z emisijskimi pravicami, s čimer je določila ceno ogljika.

Izvajanje sistema EU ETS je v deljeni pristojnosti:

• Komisija je zadolžena za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja na ravni EU, da se zagotovi usklajen pristop v vseh državah članicah, npr. za določitev brezplačne dodelitve pravic ter za spremljanje emisij, poročanje o njih in njihovo preverjanje.
• Države članice dodelijo pravice industrijskim subjektom ter spremljajo in potrjujejo dejanske emisije v skladu z ustrezno dodeljeno količino. Nekatere države članice upravljajo dražbene sisteme. Države članice prihodke iz sistema trgovanja z emisijami porabijo tudi za podnebne ukrepe.

Uredba o porazdelitvi prizadevanj obravnava emisije iz notranjega prometa (razen letalskega prometa), stavb, kmetijstva, odpadkov in malih industrijskih obratov v EU. Do leta 2030 se bodo v primerjavi z ravnmi iz leta 2005 te emisije zmanjšale za 40 %.

Pri teh prizadevanjih sodelujejo vse države članice, pri čemer se nacionalni cilji gibljejo med –10 % in –50 %. Države članice so odgovorne za izvajanje in doseganje teh ciljev s kombinacijo ukrepov EU in nacionalnih ukrepov. V vsaki državi članici so nekatera od teh področij lahko v pristojnosti lokalnih ali regionalnih oblasti.

Z uredbo LULUCF se uvaja cilj EU za neto odvzeme ogljika po naravnih ponorih v obsegu 310 milijonov ton ekvivalenta CO₂ do leta 2030. Za vsako državo članico so določeni konkretni cilji.

Države članice so odgovorne, da poskrbijo za svoje odvzeme ogljika in njihovo razširitev, da se doseže nov cilj EU. Na voljo imajo številne ukrepe za izboljšanje gospodarjenja z zemljišči, vključno s trajnostnim gospodarjenjem z gozdovi in ponovnim mokrenjem šotišč. Da bi upoštevale ambicioznejše cilje za sektor gospodarjenja z zemljišči, posodabljajo svoje strateške načrte v okviru skupne kmetijske politike (SKP).

Vsi novi avtomobili in kombinirana vozila, ki se prodajo v EU od 1. januarja 2035, morajo biti brezemisijska vozila, pri čemer od leta 2030 veljajo specifični cilji zmanjšanja emisij glede na ravni iz leta 2021. Poleg tega se za vsakega proizvajalca letno določijo specifični cilji.

Države članice imajo pri tem ključno vlogo, saj bo uspeh te nove politike odvisen od povečanja števila polnilnih postaj po vsej Evropi. V okviru uredbe o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva bodo države članice s pomočjo lokalnih oblasti povečale polnilno zmogljivost glede na število prodanih brezemisijskih avtomobilov ter v rednih presledkih postavljale polnilna in oskrbovalna mesta na glavnih avtocestah.

Razen s pravnim urejanjem EU državam članicam, mestom, regijam, podjetjem in ranljivim skupinam pri zelenem prehodu pomaga tudi s finančno podporo. Na voljo je finančna podpora iz različnih virov, kot so program LIFE, Socialni sklad za podnebje, sklad za inovacije in sklad za modernizacijo.