Vzroki podnebnih sprememb

Sežiganje in kurjenje fosilnih goriv, krčenje gozdov in živinoreja vse bolj vplivajo na podnebne in temperaturne razmere na Zemlji.

Pri tem se namreč v ozračje sproščajo ogromne količine toplogrednih plinov, ki skupaj z naravno prisotnimi še povečujejo učinek tople grede in posledično segrevanje ozračja.

Obdobje 2011–2020 je bilo najtoplejše zabeleženo desetletje v zgodovini. Povprečna globalna temperatura leta 2019 je bila 1,1 °C višja od predindustrijske ravni. Človekovo delovanje pa trenutno povzroča globalno segrevanje za 0,2 °C na desetletje.

Povečanje temperature za 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo lahko resno negativno vpliva na naravno okolje ter zdravje in dobro počutje ljudi. Hkrati se bo znatno povečalo tveganje za nevarne in verjetno katastrofalne spremembe globalnega okolja.

Mednarodna skupnost se je zato dogovorila, da je treba segrevanje ozračja zadržati krepko pod 2 °C in ga poskušati omejiti na 1,5 °C.

Na podnebne spremembe najbolj vpliva učinek tople grede. Nekateri plini v zemeljskem ozračju učinkujejo podobno kot stekleni rastlinjak: zadržijo sončno toploto in preprečijo, da bi se razgubila nazaj v vesolje, s tem pa povzročajo globalno segrevanje.

Mnogi toplogredni plini nastajajo naravno, toda zaradi človekovih dejavnosti se povečuje koncentracija nekaterih v ozračju, in sicer:

• ogljikovega dioksida (CO₂)
• metana
• dušikovega oksida
• fluoriranih plinov

H globalnemu segrevanju najbolj prispeva CO₂, ki nastaja s človekovimi dejavnostmi. Njegova koncentracija v ozračju je bila leta 2020 48 % nad predindustrijsko ravnjo (pred letom 1750).

Pri drugih toplogrednih plinih so količine izpustov zaradi človekovih dejavnosti manjše. Metan je močnejši toplogredni plin kot CO₂, vendar je njegova življenjska doba v ozračju krajša. Dušikov oksid je podobno kot CO₂ toplogredni plin z dolgo življenjsko dobo, ki se v ozračju kopiči desetletja ali celo stoletja. Onesnaževala, ki niso toplogredni plini, vključno z aerosoli, kot so saje, povzročajo različne učinke segrevanja in ohlajevanja, povezana pa so tudi z drugimi vprašanji, kot je slaba kakovost zraka.

Ocenjuje se, da so naravni pojavi, kot so spremembe sončnega sevanja ali vulkanski izbruhi, med letoma 1890 in 2010 prispevali do 0,1 °C h globalnemu segrevanju.

• Pridobivanje energije iz premoga, nafte in plina: pri tem nastajata ogljikov dioksid in dušikov oksid.
• Krčenje gozdov (deforestacija): drevesa pripomorejo k uravnavanju podnebja, saj iz ozračja vsrkavajo CO₂. S sečnjo dreves to naravno uravnavanje porušimo, ogljik, ki je shranjen v drevesnih deblih, pa se sprosti v ozračje in še poveča toplogredni učinek.
• Širjenje živinoreje: krave in ovce pri prežvekovanju in prebavljanju hrane sproščajo ogromne količine metana.
• Gnojila, ki vsebujejo dušik: sprošča se dušikov oksid.
• Fluorirani plini: sproščajo se iz opreme in izdelkov, ki uporabljajo te pline. Takšni izpusti so izredno močen dejavnik segrevanja podnebja, tudi 23 000-krat močnejši kot CO₂.

Tako kot vsaka tona CO₂ prispeva h globalnemu segrevanju, ga zmanjšanje emisij upočasnjuje. Če želimo popolnoma zaustaviti globalno segrevanje, moramo doseči ničelno stopnjo emisij CO₂ na svetovni ravni. Poleg tega lahko zmanjšanje emisij drugih toplogrednih plinov, kot je metan, močno vpliva na upočasnitev globalnega segrevanja, zlasti kratkoročno.

Posledice podnebnih sprememb so izjemno resne in vplivajo na številne vidike našega življenja. Boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje svetu, ki se segreva, sta glavni prednostni nalogi EU. Podnebne ukrepe potrebujemo zdaj. Več o ukrepih EU za boj proti podnebni krizi.